Recenzije

To je žoga

To je žoga

Nina Prešern, blog Gospodična knjiga, 10. 12. 2017:

To je žoga je slikanica, ki jo je otroku zelo preprosto brati. V roke jo boste vzeli, ko boste vi preutrujeni za branje dolgih pravljic, otrokov um pa bo treba nekako zaposliti. Knjigo je smiselno deliti med nove mlade bralce, saj od njih zahteva več pozornosti, odločnosti in smisla za humor. Pokukajte …

Slikanica zavaja že na naslovnici. V naslovu omenjena žoga je na sliki namreč kocka. Vidite? Celotna struktura knjige temelji na nasprotju med besedo in sliko, glavni učinek takega neskladja pa je smeh. To je žoga je barvno preprosta in oblikovno minimalistična slikanica, glede na količino besedila izrazito kratka, a z močno doživetim občutkom pri bralcih: branje je zabavno (skoraj) tako kot televizija!

To je žoga je na prvi pogled otročje lahka slikanica, v resnici pa zelo mikavna, ne samo zato, ker otroke sprosti, temveč jih spodbuja k življenjsko izjemno pomembnemu spoznanju: razmišljaj s svojo glavo! Ne pusti se zmesti!

Odrasli otroku sploh v fazi najintenzivnejšega razvoja govora velikokrat govorimo: ‘Poglej, to je avto (vstavi kakšno drugo besedo).’ Ob tem suvereno pokažemo na točno tak predmet in lekcija je končana. Odslej bo za otroka vse s kolesi, s točno določeno obliko, premikajoče se, večinoma na cesti – avto.

Slikanica To je žoga to sklepanje omaje in ob ilustraciji avta pravi: “To je kolo.” Otroku je seveda takoj jasno, da to ne drži. Upiral se bo, glasno trdil, da ne vidi kolesa, temveč avto. Njegovo suverenost lahko izkoristimo za to, da ga prosimo, naj pojasni, kaj ‘kolesu’ na sliki manjka do tega, da bi bilo res kolo. Ob tem otrok spoznava skupne lastnosti dveh predmetov (avto in kolo se premikata, oba imata kolesa) ter razločevalne lastnosti med enim in drugim (kolo ima dve kolesi, avto štiri itd.).

Avtorja v To je žoga intenzivno komunicirata z bralcem, ko hudomušno dvomita o njegovih odgovorih, rekoč: “Se dobro počutiš? Zdi se, da danes veliko stvari razumeš narobe.” Ali drugače: “Ti oči pravilno delujejo? Morda bi ti morali izmeriti temperaturo.”

Si predstavljate, da v tem trenutku položite svojo dlan na otrokovo čelo in zaigrate, da se vam res zdi nekam vroče? Haha! Med branjem opazujte otrokov obraz: kako se spreminja od pristne zbeganosti nad prebranim in ogledovanim v knjigi, kako so njegovi odgovori izjemno odločni ali pa skrajno neprepričani. Odziv, ki ga boste opazili, verjetno govori tudi o siceršnjem otrokovem značaju. Je pogosto zaverovan v svoj prav ali težje izrazi svoje mnenje? Ga je zelo lahko zmesti ali se nikoli ne premakne niti za milimeter? Pa vi, verjamete vsemu, kar vidite in slišite? Nikar.

Schönwerthove pravljice

Schönwerthove pravljice

Nina Prešern, blog Gospodična knjiga, 18. 12. 2017:

Če si božične praznike pogosto zamišljamo ob prepletu temno modre, rdeče in zlate, potem bi še sveži slovenski izdaji Schönwerthovih pravljic lahko prav zaradi zunanje podobe rekli tudi praznična pravljična zbirka. Je takšna tudi njena vsebina? Odprimo jo …

Če za Schönwertha in njegove pravljice slišite prvič, nič takega. Franz Xaver von Schönwerth (1810-1886) je bil bavarski pravnik, zelo blizu takratnemu kralju, ter strasten zbiralec ljudskega slovstva. Že to, da se je kot poklicni iskalec resnice in glasnik razuma v prostem času zanimal za nekaj tako izmuzljivega, kot so pravljice, dokazuje, da je bil Schönwerth poseben patron. Vrednost pravljic, ki jih je nabiral na terenu med preprostim in sprva nezaupljivim prebivalstvom na Bavarskem, je v 19. stoletju prepoznal tudi Jacob Grimm, že takrat priljubljen pravljičar.

Prav zaradi večje prepoznavnosti bratov Grimm se Schönwerthove pravljice med takratimi bralci niso tako obdržale. Potonile bi v pozabo, če jih okoli leta 2009 med raziskovanjem ne bi odkrila učiteljica Erika Eichenseer. V knjižničnem arhivu je naletela na več kot 500 pozabljenih Schönwerthovih pravljic, jih izbrala in uredila v zbirki, ki jo lahko v odličnem slovenskem prevodu Tine Štrancar beremo tudi mi.

Zbirka je razdeljena na več poglavij, ki jih prepoznamo po naslovu, črnem ozadju in okvirju. To so: pravljice o čarovnijah, pravljice o živalih, pravljice o nadnaravnih bitjih, legende, pravljice o norčijah in pravljice o naravi.

Če je za Grimmove pravljice veljalo, da so bile bolj kot otrokom namenjene odraslim, je to še jasneje v Schönwerthovih pripovedih. Te so polne grozljivih prizorov neobvladanih velikanov in krvavečih zmajev, grotesknih prizorov, kot je naivna lisica, ujeta v led (Lisica in zajec), čudežev, čarovnij in neizprosnih razlag naravnih pojavov (Barva snega) ali odnosov med spoloma, recimo ljubosumja neplodne žene (Volkovi).

Dolžina pravljic je različna, najdaljše ne presegajo treh strani. A naj vas kračina besedil ne zavede – v njih se vrstijo različni dinamični prizori, pojavi se več oseb v zapletenih odnosih, zato so pravljice namenjene počasnemu in zbranemu branju. Nauka nekaterih pravljic ni zmeraj lahko povzeti.

V bogati slovenski izdaji Schönwerthovih pravljic izstopajo motivno nenavadne, na podrobnosti osredotočene in barvno enotne ilustracije Hane Stupica, ki je svoj slog nakazala že v enkratni slikanici Rokavička (oglejte si jo tukaj). Kako učinkujejo na vas?

BEREM SINKU: 4-letniku, ki trenutno hlepi po strašljivih elementih v knjigah, sem Schönwerthove pravljice pokazala z jasno namero: “Boš pogledal nekaj reeeees strašnega?” Prepričana, da ne bo dolgo obstal pri ilustraciji, sem mu najprej pokazala tisto s hudičem in smrtjo. “Smešna je, haha,” je povedal. A taka se mu ni zdela druga pokazana ilustracija, po mojem mnenju v primerjavi s prvo sicer blažja. Bruhajočega troglavega zmaja se je trudil čim prej odgnati. Ob dami z zavidanja vrednim dekoltejem (glej zgoraj) je komentiral: “Poglej, na glavi ima volno!” Vidite, kakšno doživetje je knjige z neobičajnimi prizori listati z otroki? Predstavljam si, da so lahko Schönwerthove pravljice posebej zanimive nekoliko starejšim otrokom. Naj sami izberejo, s katero bi začeli … Morda oni katero od pravljic preberejo vam.

K branju in raziskovanju Schönwerthovih pravljic vabim tudi študente. To zbirko uporabite pri katerem od predmetov (mladinska književnost, literarna teorija, svetovna književnost) v okviru seminarskih ali diplomskih nalog. Schönwerth v slovenskem prostoru pomeni relativno neznano literarno ime, zato ga je vredno še bolje spoznati.

Ker je zbirka obsežna, oblikovno izrazito dodelana, pravljice pa skrbno izbrane, je lahko ta knjiga primerno darilo strastnemu bralcu, pripovedovalcu ali poslušalcu zgodb, a le če je v njegovem srcu dovolj domišljije in poguma za širni svet (ne)mogočega!

Izzivi sodobne vzgoje

Izzivi sodobne vzgoje

Nina Prešern, blog Gospodična knjiga, 24. 10. 2017:

Staršem, vzgojiteljem, učiteljem in vsem, ki nas vzgoja še posebej zanima, je lahko nov slovenski vzgojni priročnik psihologinje Eve Hrovat Kuhar, Izzivi sodobne vzgoje, v veliko zadovoljstvo, saj gre za jasen in izčrpen pogled na odnos med odraslim in otrokom, tukaj in zdaj, v slovenski družbi 21. stoletja. Odlično!

Avtorica priročnika je v podnaslovu (Z ljubeznijo, potrpežljivostjo in postavljanjem meja do sožitja v družini) poudarila tri glavne sestavine odnosa med odraslim in otrokom. Ponovimo: ljubezen, potrpežljivost in postavljanje meja. Slutiti torej daje, nadaljevanje knjige pa to le še potrjuje, da je njen pogled na vzgojo kompromis med dvema vzgojnima skrajnostma, ki živita v naši družbi. Po eni strani obstaja generacija ljudi, ki vzgaja avtoritativno, in drugih, ki verjamejo v permisivno vzgojo. Eva Hrovat Kuhar pojasni, kakšne so možnosti in značilnosti srednje poti, in zakaj je ta najboljša tako za otroka kot tudi odraslega. Ta slog imenuje vzgoja s starševsko avtoriteto ali uravnotežena vzgoja.

Vzgojni priročnik Izzivi sodobne vzgoje je izšel pri Založbi Miš.

Knjiga je razdeljena na številna podpoglavja. Sprva sem ob branju dobila občutek, da gre za pretirano razbito besedilo, kar me je motilo. Ob koncu branja se je v meni vseeno sestavila širša slika mnogih iztočnic, poudarkov, izsekov in primerov. Zdaj bolje vidim urejenost ter postopnost besedila, prepoznam njegovo prijazno sporočilo.

Avtorica razmišlja, kakšen je sodoben način družinskega življenja, kakšni so sodobna mama, sodoben oče, sodoben otrok, kakšno je sodobno okolje, v katerem bivajo. Osredotočenost na ‘sodobnost’ je nujna zato, da bi bralci dojeli, da je trenutek, v katerem pravkar vzgajamo otroke, precej drugačen od tistega, kar je veljalo za preteklost, in morda zelo drugačen tudi od tistega, kar bomo živeli v prihodnosti.

V priročniku so predstavljene nove teme, v dosedanjih podobnih besedilih manj poudarjene, v Izzivih sodobne vzgoje pa sta jim priznana obstoj in pomembnost. Avtorica med takimi izzivi našteva, opisuje in pojasnjuje o rabi televizije, računalnika, telefona in tablice – tehničnih pripomočkov, ki še kako vplivajo na posameznika, na vzgojo in družinsko vzdušje. Poudari enega večjih izzivov, to je večno pomanjkanje časa zase in za družino, o tem se razpiše v poglavju Spoštujte in cenite otroka – a spoštujte in cenite tudi sebe. Zagovarja pomembnost proste igre z otrokom (tudi za to nam pogosto zmanjka časa, o tem sem pisala v #matigovor Mami, igraj se z mano!). Ne spregleda niti vloge družbenih omrežij, forumov in blogov, ki jih ustvarjamo ter prebiramo novodobni starši, pogosto zaskrbljeni in tekmovalni, zbegani, kako:

“/…/ zaposleni mami uspe v pol ure skuhati kosilo s tremi hodi, kako za odlično večerjo iz izbranih in zdravih sestavin porabi le nekaj evrov, kaki ji z nizkimi dohodki uspe privarčevati za stanovanje. Seveda viri ne navajajo, da družina živi pri starših, da ne za hrano ne za stanovanje ne prispevajo ničesar ali pa zgolj kakšno malenkost, da morda otroci celo niso v vrtcu, ampak jih čuvajo stari starši /…/” (Izzivi sodobne vzgoje, 2017, str. 45)

Vsebinsko preseneti pomembno poglavje z naslovom Tako opevana, a tako težko dosegljiva enotnost staršev, v poglavju Pohvala in kritika pa avtorica, zanimivo, ne piše le o pohvalah (o tem, kako pomembne so, dandanes strokovnjaki velijo že na vsakem koraku), temveč priznava, da v svoji dolgoletni delovni praksi opaža tudi pomanjkanje starševske kritike do otroka. Je res vsaka risbica, ki jo nariše, obet novega likovnega umetnika?

“Si predstavljate, kako bi bilo, če bi vas nadrejeni kar naprej kritiziral in vam gledal pod prste ter iskal napake? Ali če bi vas gromoglasno kar naprej hvalil, tudi kadar samo fotokopirate?” (Izzivi sodobne vzgoje, 2017, str. 139)

Eva Hrovat Kuhar v priročniku zavrne vsakršno fizično nasilje nad otrokom (zdi se, da je na to temo Slovenca treba znova in znova opozarjati ne glede na zakon, ki smo ga sprejeli) in ob tem navaja pomembne negativne posledice vpitja na otroka. Če v slovenskih domovih pogosto še verjamemo, da na otroka na neki točki pač zakričimo in si ob tem ne moremo pomagati, pa avtorica bralca spodbuja, da naj bo vpitja vse manj tako, da starš zavzeto prevzema več kontrole nad svojimi burnimi odzivi.

Marsikateremu bralcu bo v pomoč poglavje o tehniki žetoniranja. Gre za spodbujanje in nagrajevanje otrokovega pozitivnega vedenja, ki ga sprva spodbujamo z žetoni (nalepke, smeški, znaki ipd.), pozneje pa otrok vedenje ponotranji. Tehnika ima ekonomsko logiko, ki se je je treba naučiti. Avtorica verjame vanjo in jo predstavi zelo natančno.

Priročnik lahko pomaga tudi tistim, ki želite izboljšati verbalno komunikacijo s svojim otrokom. Ta veščina odraslim večinoma ni dana sama po sebi, temveč se je je treba naučiti in jo ves čas trenirati. Kako oblikovati navodila, kako otroka spodbujati, da vztraja pri dejavnosti, kako ga zavrniti, kako ga naučiti sodelovati, počakati, deliti? V knjigi so zelo koristne razpredelnice s konkretnimi opisi situacij in primeri stavkov, ki naj jih izrečemo. Ti ob prvem branju delujejo nenaravno, a ta občutek se po redni uporabi takšnega načina sporazumevanja zmanjša (preverjeno), odnos z otrokom pa vidno izboljša (preverjeno).

Izzivom sodobne vzgoje pojem velik hvala, ker prinašajo izčiščen pogled na odnos med odraslim in otrokom. Avtorica je družini naklonjena in glede vzgoje optimistična. Prisega na razumevanje, spoštovanje in naklonjenost v družini, ob tem pa priznava, da vse troje v času in prostoru, v katerem bivamo, ni lahko dosegljivo, a je za širši blagor izziv še kako vredno sprejeti.

Pomembno je obdelovati svoj vrt – Kitov vrt

Pomembno je obdelovati svoj vrt – Kitov vrt

Veronika Šoster, Trubarjeva hiša literature, 5. 9. 2017:

Pomembno je obdelovati svoj vrt – Kitov vrt

Vsakdo ima kakšno skrito željo, zakaj je potemtakem ne bi imel tudi kit? To veličastno morsko bitje, ki je priplavalo tako v klasične romane (Moby Dick Hermana Melvilla) kot tudi v otroško literaturo (Kiti plavajo počasi Esada Babačića) vsega sveta, je navdušilo tudi nizozemskega pisatelja, pesnika in zdravnika Toona Tellegna. Svojega kita je izpisal sanjavo in mehko, njegovo vizualno podobo pa je zaupal ilustratorki Annemarie van Haeringen. Tellegnov kit je povsem skromna žival, ki uživa v prostranosti morja, vseeno pa bi bil še bolj srečen, če bi imel na hrbtu vrt, na katerem bi lahko posedali njegovi prijatelji in mu delali družbo. Ni prikazan materialistično, saj ga ne moti, da nima postelje ali vrat, ampak si predvsem želi bližine, sploh pa vrt ni tako slaba ideja, ugotavlja, saj »vodomet že ima[...]«.

Njegovo hrepenenje je predstavljeno s pomočjo njegovih sanj, ko ne more gostiti veverice, ki jo kar naprej odnaša z njegovega hrbta, zato se obrne na kobilico, pravljični ekvivalent Amazona, ki izpolnjuje vse mogoče želje in vrtnarske pripomočke, klopce, pesek in rastlinje dostavi kar h kitu »domov«. Zasnova knjiga po malem spominja na pustolovsko pravljico, saj gre za protagonista, ki si želi objekt, pri čemer mu asistirajo pomagači, toda klasičen pravljični model je prilagojen in osvežen – namesto da bi mu pot do objekta oteževali sovražniki, se v tej nehvaležni vlogi znajde sam. Po izpolnitvi želje se namreč res ponaša z neprekosljivim vrtom, toda vse se spremeni. Ne sme več burno skakati iz vode, ker ga lahko uniči, prav tako je nevarno, če se krohota, še najhuje pa je ponoči, ko ne more več opazovati zvezd in sanjariti. Povrh vsega pa ugotovi, da ima še najmanj zadoščenja od celotne zadeve on sam, saj je edini, ki v vrtu ne more zares uživati. Tellegen s tem preprostim obratom pokaže, da moraš biti vedno previden, kaj si želiš, saj s tem pride tudi do odrekanja, na katerega moraš biti pripravljen. Na srečo se Tellegen izogne deus ex machina razpletu, kjer bi vse razrešila kdo ve katera »višja sila« ali kakšno čarobno pravljično sredstvo – kit se izkaže za pozitivnega junaka, ki deluje kot samostojen akter in sam ustvarja svojo usodo, zato se odloči zadevo z vrtom končati in raje ceniti tisto, kar ima: »Videl je, kako je vse odplavalo stran. Klop, senčnik, vrtna lopa, grmovje, vijolice, vrtnice, azaleje, perunike, gladijole, jablana, podrast, ograda, vse. Zelo globoko je zavzdihnil. Ampak, ga je nato prešinilo, svoj vodomet še imam. [...] Na svoj vodomet je bil bolj ponosen kot kadar koli.«

Enakovreden del Kitovega vrta so prikupne ilustracije v mešani tehniki. Črn tuš označuje robove in skrbi za hudomušne izraze na živalskih obrazih, preko tega pa se razlivajo in prelivajo akvarelne barve, kar ustvarja podvodni, morski občutek. Izmenjujejo se minimalistične in celostranske ilustracije,a tudi pri slednjih niso nikoli pobarvane cele ploskve. Pri ilustracijah vrta je pogosta siva barva, ki ustvarja lep kontrast z zelenkastim rastlinjem. Zanimivo je, da gre za zelo pisano knjigo, a pri posamezni ilustraciji po navadi izstopa samo po ena barva. Najbolj pa začara velika dvostranska podoba sivkastega morskega življenja in ponosnega »ozelenelega« kita, ki čisto brez besed pokaže, kakšna posebnost je kitov vrt v resnici. Ne dobiš vedno tistega, kar hočeš, dobiš pa tisto, kar potrebuješ, se nauči kit. Na videz otroška, nezapletena in hudomušna zgodbica zato v sebi skriva veliko plasti in predvsem nepretenciozno nariše junaka, ki se ne boji odgovornosti in sam poskrbi za svojo srečo, pa čeprav mora priznati lastno napako. Poučno, pa še poslastica za oči.

Krasna zgodba

Krasna zgodba

Alenka Štrukelj, blog Literarna lekarna22. 7. 2017:

Pri založbi Miš je v začetku letošnjega leta izšla še ena čudovita slikanica Maše Ogrizek - Krasna zgodba, ki se ni izneverila svojemu naslovu. Tudi ta je, tako kot Gospa s klobukom, hvalnica življenju in presenečenjem, ki nam jih ponuja. Pa še nekaj: čudovito diši po kavi. Kdo se ji bo lahko uprl?
Govori o Klavdiju Klobučniku, imenovanem dr. Knjigca, ki je bil od nekdaj učenjak in knjigožer, ter njegovemu bratu dvojčku Klementu Klobučniku, imenovanem Koder, ki je "raje ril po zemlji, sadil rastline in tuhtal, kaj bi se dobrega izcimilo iz njih." Prihajala sta iz kraja Krasnograd, kjer je omamno dišalo po kavi, saj je Koder je med drugim na svojem vrtu gojil kavo in iz nje kuhal omamno dišeče napitke, ki jih je prodajal v svoji kavarnici, ob tem pa slastne krofe, ki so v sebi skrivali besedo, ki jo je zapisal dr. Knjigca. Obiskovali so jo vsi meščani Krasnograda in kot dober gostitelj je Koder poznal navade vsakega od njih. Nekega dne pa se je zgodilo, da je Koder v krofu našel listek z besedo "komar" in že nekaj trenutkov kasneje ga je dejansko pičil komar. In ta droben vsakdanji trenutek je v mestu Krasnograd povzročil pravo katastrofo. A potem se zgodi nekaj, kar stvari postavi na svoje mesto. Kaj to - nekaterim popolnoma spremeni življenje.
Picture
Maša Ogrizek je tudi s pričujočo slikanico prinesla svež veter v slovensko ustvarjanje za otroke. Pripoveduje o nepredvidljivosti življenja, ki se enkrat obrača v žalost, drugič spet v veselje. Govori o tem, da nič ni dokončno, da se stvari ves čas spreminjajo in čeprav se nam nek dogodek zdi popolna katastrofa in konec vsega smiselnega, nam že trenutek za tem življenje ponudi novo priložnost za dober posel, kreativno ustvarjanje, celo ljubezen. Zato nam ni treba obžalovati zamujenih priložnosti, niti žalovati za izgubljenim prijateljem, kajti za prvim vogalom nas verjetno že čaka nekaj novega, boljšega, prijetnejšega, celo vrednejšega.

Avtorica se tokom celotne zgodbe prav spretno poigrava z besedami in pomeni, kar daje zgodbi še dodatno dimenzijo. Vsa imena oseb in kraja ter ob tem uporabljene ključne besede se namreč začenjajo na eno in isto črko, kar povzroči, da te besede prav skočijo iz zapisanega besedila. To pa kar kliče k igri za opismenjevanje, v kateri se išče besede na isto prvo črko.

​Ilustracije Igorja Šinkovca nas prestavijo v čas, ko so ljudje še nosili klobuke, ko so bile kavarne središče meščanskega življenja in so ljudje še verjeli v solidarnost in medsosedsko pomoč. Prepričljive in na čase hudomušne v sebi skrivajo vso zakladnico čustev, ki jo prinaša zgodba. Odraža jo uporabljena barvna paleta, kjer Šinkovec ob "veselem" delu zgodbe uporabi bolj živahne barve, medtem ko so v "žalostnem" delu te bolj zamolkle, izprane, puste.

​Mašo Ogrizek lahko zaradi Krasne zgodbe in Gospe s klobukom nedvomno uvrstim med avtorje, ki bodo še zaznamovali otroštvo naših otrok in otrok prihodnjih generacij.