Mnenja, recenzije


V napačni zgodbi

Nina Prešern, blog Gospodična knjiga, 26. 5. 2017

V napačni zgodbi je mladinski roman, ki me je navdušil z močjo vživljanja v občutenje najstniške zaljubljenosti, nikakor ne lahke kot pero. Ne skrivam, da bo prav to delo slovenske pisateljice Cvetke Sokolov v novem šolskem letu na seznamu branja dijaškega bralnega kluba, ki ga vodim. Zakaj naj že kmalu pristane tudi v vaših rokah? Pojasnim.

Manca je sproščena, nasmejana in zgledna 16-letnica. Rada prepeva in obiskuje literarni krožek. Ko se zaljubi, je to visokoleteča, romantična in vihrava občutenost metuljčkov, idealov, sožitja z izbrancem, sanjarij o njuni prihodnosti … Vsi smo že doživeli kaj takega, zato je identifikacija z likom lahka, za najstnike pa sploh privlačna.

Posebnost romana je odklon od tipične mladostne ljubezenske zgodbe. Mančin izbranec namreč ni njen vrstnik, temveč precej starejši moški. Ni le nekdo iz okolice, ki bi se mu lažje izognila in si s tem prihranila boleče zapletanje, temveč je to njen profesor. Da je branje še zanimivejše: odnos je obojestranski, fizično in miselno doživet ter občuten.

Kaj ob tem kot bralci vidimo v Manci – le naivnost neke deklice, ki bo žalostno končala? Kaj čutimo ob profesorju, ki se je tako hlastno dotika – zgolj gnus, zaradi katerega mora biti moralno obsojen? Kakšne so možnosti, da se njuna zveza razvije, razširi in poglobi?

Cvetka Sokolov prepriča tudi z razgibanim slogom ter s poetičnimi in z glasbenimi namigi med besedilom. Ne zmoti niti večja predvidljivost konca zgodbe. Bralca priteguje pot, po kateri morata oba lika, da bi spoznala, kako nevarno se je smukati po stranskih poteh.

Pedagoški namig: V napačni zgodbi načenja mnoge komunikativne teme za najstnike, zato je mikaven izziv za delo v šoli. Tematskih izhodišč je več: prve spolne izkušnje (roman je mogoče dobro povezati z zbirko kratkih zgodb Prvič), tvegani spolni odnosi, najstniška nosečnost, vpliv starostne razlike med moškim in žensko (aktualizacija je na dlani: francoski predsednik Macron in bivša profesorica), laži in prevare, zloraba digitalne tehnologije v partnerskih odnosih, želja po ugajanju ipd.

Ljubezenske in politične počitnice

Petra Vidali, Večer, 18. 5. 2017

Slavko Pregl: Poletje pod lastovičjim zvonikom

Književni prostor ni poimenovan z realnim geografskim imenom, opis mesta pa kljub temu ustreza Piranu, kar se odslikava tudi na ilustracijah Bojana Jurca: že na naslovnici je zvonik; na notranji naslovnici prepoznavna veduta Pirana s cerkvijo na bregu, s hišami vse do obale in valobranom. Glavni literarni lik je dijak prvega letnika srednje šole Luka, pomembna sta še njegova prijatelja, osnovnošolca Srečko in Tine, posebno mesto v literarnem delu (in Lukovem srcu) ima Martina, ki pride v obmorsko mesto na počitnice k stricu. Med najstniki teče vsakdanja pustolovska zgodba, postavljena je v čas počitnic, kar pomeni, da mladostniki nimajo šolskih skrbi in smejo celo lenariti. Po drugi strani so ravno ob pravem času na pravem mestu, da pripomorejo k razpletu druge, politične zgodbe. Pregl za odrasle uporabi lastna imena, ki so pomensko povezana z dejavnostjo, s katero se oseba ukvarja, npr. Glavina je župan (ta je sicer največkrat omenjen), berač Vrečar, gospod Mokar je pek, gospodična Tajnikar je tajnica, ribič Mrežar, plavalec Kravlik, mestni kurir Naglič; mestoma gre za večpomenskost besed, npr. gospod Saje je dimnikar, gospa Violeta ima rožni vrt (a bi bila rada pevka), Metličar je smetar, zeliščarici je ime Meta. Preglovi mladostniki so orisani simpatično, celo prizanesljivo - saj so še mladi in nepokvarjeni. Za razliko od mladostnikov pa so odrasli pogosto bolj zoprni, njihovi cilji pa bolj pritlehni, saj jim gre za oblast v mestu. Pregl s parodijo opozarja tudi na sedanjost (oziroma trenutno dogajanje na Slovenskem), npr. ko se pojavijo spretno zapisani plakati "Vsi na zborovanje za župana gre!" (besedilo je napisano v risbi, gre torej za intraikonično besedilo v ilustraciji Bojana Jurca), naročnik, notar Janež se namreč rad obrača k močnejšim (bi rekli, da po vetru): "Če bo gospod župan še naprej ostal župan, bo gospod notar Janež lahko trdil, da je osebno naročil plakat v podporo staremu županu. Če bodo ljudje terjali novega župana, na primer gospoda mesarja Kostka, pa bo slednjemu zatrdil, da je osebno naročil plakat v podporo novemu županu." Tudi to, da bi bil bodoči župan mesar, je mogoče prebrati v prenesenem pomenu.

Mladostniki so v zgodbo o tem, zakaj ne zvoni zvonec cerkvenega zvona, vpleteni bistveno manj, pravzaprav pa naredijo največ. Odrasli raje sestankujejo, se dogovarjajo, pišejo zapisnike …, mladi pa gredo pogledat, kaj se z zvonom dogaja.

Preglov humor je v predstavljenem besedilu izrazito anekdotičen, pri čemer avtor stopnjuje humornost na dva načina. S količino popitih kozarcev nekaterih literarnih oseb na primer: "In krmar začetnik, gospod Kravlik, kmalu ni vedel ničesar več, razumel ničesar več in nič več ubogal. Kar tako je malo obračal krmilo sem ter tja. Gospod Mrežar pa, ki je bil doslej kos vsem viharjem, je dokončno podlegel pletenki. /…/ Točno na te vijugaste razmere je naletela potniška barka. /…/ Ko je bilo že videti, da se je kapitan Čolnik izognil čolnu gospoda Mrežarja, se je ta nenadoma pojavil na napačnem mestu." Druga varianta humornosti se kaže v ponavljanju (gre za paralelizme), ko na primer župan najame gospoda Preključa, da bo naslikal na zvonik lastovico, kapelnik pa naj napiše skladbo o tej ptici, oba s popolno umetniško svobodo, le naj bo lastovica. Na koncu se župan spomni, da bo najel še pisatelja: "In pri pisanju bo imel pisatelj vso umetniško svobodo, samo da bo zgodba imela naslov Poletje pod lastovičjim zvonikom!"

Prijazno, tudi malce cinično poletno branje želim.

Črno belo

Pia Marincelj, Bukla 132-133

V belem mestu je v beli hiši živela izjemno urejena bela družina, ki je navzven delovala zelo srečno. Iz neznanega razloga pa je bilo vse prebivalce belega mesta neznansko strah vsega črnega. Vse se je spremenilo nekega jutra, ko je belo družino na pragu hiše pričakal ljubek črn mačkon in s svojo ljubeznijo v družino prinesel barve. Ta drobna, a močna slikanica, na nekaj straneh pomete s predsodki, ozkoglednostjo in iluzijo popolnega. Otroke uči, da se ne smejo bati drugačnosti, saj lahko prav ta v življenje prinese tisto nekaj, kar še sami ne vemo, da nam manjka. V globoki sporočilnosti slikanice in estetiki črno-belih Stepančičevih ilustracij pa bodo uživali tudi starejši bralci.

Mamice

Beti Hlebec, Bukla 132-133

Materinstvo je posebno obdobje, ki ne traja samo od spočetja otroka do njegovega rojstva, pač pa najbolj burno obdobje pride šele kasneje, ko malček priveka na svet in odrašča. Vsaka ženska to vlogo doživlja po svoje. V privlačnem romanu se prepletajo zgodbe šestih novopečenih mamic, ki se sicer trudijo čim bolje slediti pričakovanjem okolice, a naloga ni za vse enako lahka oz. težka. Mamice so si med sabo tako različne, da se brez otrok gotovo ne bi nikoli srečale. Od ambiciozne pravnice, ki si je za očeta svojega otroka izbrala čednega mlajšega deskarja, do matere samohranilke s socialnega dna, razgledane galeristke, ki se je povsem podredila bogatemu možu, mlade preproste Balijke, ki je rodila sina s prirojeno napako, psihologinje, ki se zaradi poporodnih zdravstvenih težav zapira v svoj svet, in bistre novinarke, ki še vedno po malem sanja o bivšem ljubimcu. Najdejo se v materinski skupini, ki jo mladim mamicam v pomoč organizira lokalni zdravstveni center, in kmalu njihovo prijateljstvo iz obveznih tedenskih srečanj preraste v neobvezna druženja na igriščih, v parkih, kakšnem lokalu ali pri kateri doma. Njihovi dnevi potekajo v prijetnem vzdušju z bolj ali manj običajnimi težavami, ki jih nove prijateljice spretno rešujejo, dokler se ob praznovanju prvega skupnega rojstnega dne njihovih otrok ne zgodi tragična nesreča … Avstralska avtorica je do zdaj napisala tri romane, in ta je prvi, ki je preveden v slovenščino. Branje za oddih in v premislek.

Muzealci cenijo najstnice

Vojko Urbančič, Delo, 17. 5. 2017

Živa je tipična slovenska najstnica ob koncu devetletke, kar pomeni, da jo bolj kot vse drugo zanima varovanje slovenske kulturne dediščine, njen alternativni dom pa je muzej, kjer ima eksponate v malem prstu.­ Šalo na stran, natanko takšna­ najstnica kraljuje v delu ­Zgodovina Slovenije v stripu.

Zgodovina Slovenije v stripu (založba Miš) je rezultat dialoga med soavtorjema, scenaristom Žigo X. Gombačem in risarjem Ivanom Mitrevskim, prinaša pa približno štirideset didaktičnih dogodivščin iz tukajšnje preteklosti – vse so povezane s predmeti iz zbirk Narodnega muzeja Slovenije –, ki so pred tokratno knjižno izdajo štiri sezone zapolnjevale strani mladinske revije National Geographic Junior.

Knjiga pravzaprav temelji na dveh dialogih. Ob omenjenem med soavtorjema, ki sta besede, črte in barve zlagala v svoje pripovedi v stalnem sodelovanju, še na dialogu med osrednjo junakinjo in antijunakom, brez katerih v stripih ne gre.

Prva je omenjena Živa, lik Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani – njena botra je direktorica te nacionalke Barbara Ravnik, tokrat piska uvodnika –, drugi pa Razpoka, priletni plešasti možakar brez občutka za varovanje kulturne dediščine in za higieno, žlehtnoba, negativec in smrdljivec s pisanim diapazonom grehov, celo tako priskutnim, kot je ta, da ne ločuje ­odpadkov.

Vendar mu s časovnim strojem Razpoka 2000 uspeva vstopati v različna zgodovinska obdobja ter lomastiti po njih z ekskluzivnim namenom osebnega okoriščevanja. Živa za enaka potovanja po izsekih zgodovine tovrstnega stroja ne potrebuje. Dovolj je, da se v muzeju dotakne izbranega eksponata, in hipoma se znajde v obdobju, v katerem je ta nastal, kar ji seveda omogoča, da reši kulturno dediščino pred Razpoko. Tako rekoč obsojena je na uspehe, Razpoka po drugi strani vselej potegne kratko.

Paradna poglavja arheologije in zgodovine

V ta preprosti pripovedni okvir so prek, denimo, kletvic športnih navijačev izpred stoletja, kakršne so šalobarda, buzakljun ali poštajna, alternativne Zdravljice – Kakšna čast? Le oblast naj končno bode moja last! –, Marije Terezije z močno in uporabno pestjo ali nepremičninskih špekulacij med mostiščarji vpete duhovite kratke pripovedi iz časov od neandertalčeve piščali izpred 60.000 let do prve svetovne vojne s soško fronto in zgodnjega 20. stoletja, na čelu z obdobji, ki predstavljajo paradna poglavja tukajšnje arheologije ter zgodovine v Narodnem muzeju Slovenije. Se pravi, predvsem bakrene in starejše železne dobe, Keltov in zatem Rimljanov, izsekov iz srednjega veka in baroka ter časa narodne prebuje v 19. stoletju.

Z izjemo novodobnega kovanja slovenskih tolarjev izpred dvajsetih let zgodovine, pred katero postavljamo pridevnik novejša, tiste iz »polpreteklika«, v knjigi ni. Naslov Zgodovina Slovenije v stripu si je tako treba razložiti kot izsek zgodovine, skladen s poglavji, ki jih kot obiskovalec srečuješ v Narodnem muzeju v Ljubljani, matičnem Rudolfinumu in študijskih zbirkah na Metelkovi. Pa tudi v podružnicah, kot sta Blejski grad in grad Snežnik.

V stripu, izrisanem v karikiranem, domala sploščenem slogu – Mitrevski je tretjo dimenzijo v risbah domala ukinil in s prevladujočo postavitvijo figur v profil ustvaril nekakšen kubističen, staro­egipčanski slog –, se sicer muzealec vmeša v dogajanje le kdaj pa kdaj. Ime mu je dr. France Fascikel.

Deveta umetnost zrela za muzej

Aktualni čas ostaja naklonjen prisotnosti devete umetnosti v slovenskih muzejih, na kar opozarja tudi katalog letošnje razstavne inventure minule dekade Stripovsko desetletje: strip v Sloveniji 2006–2016, ki je do zaprtja pred dobrim tednom vabila v celjsko Galerijo sodobne umetnosti. Strip je v zadnjem obdobju med drugim vidneje prodrl v šolske učbenike – tudi z Mitrevskim –, brošure in zloženke, a tudi muzeje, Gombač in Mitrevski pa imata na tem področju lepo kilometrino.

Pred tokratno knjigo sta v seriji Živa iz muzeja, ki jo izdaja Narodni muzej Slovenije, objavila že pet didaktičnih knjig za osnovnošolce, kombinacij besedil, ilustracije in stripa na temo Prableda, viteškega turnirja na gradu Kamen, skrivnosti egipčanske mumije, antike in še bolj odmaknjenih časov železne dobe.

Ob Narodnem muzeju je strip doma tudi v muzeju, s katerim si deli Rudolfinum – v Prirodoslovnem muzeju je v okviru zbirke Leonora pripoveduje prisoten strip Mateja De Cecca –, predvsem pa v Mestnem muzeju Ljubljana, kjer so stripi dopolnili podobe starih Emoncev na razstavi 2000 let Emone, zatem pa so v tem muzeju na temo življenja v Ljubljani med drugo svetovno vojno ob 70. obletnici konca te morije izdali didaktični album kustosa Blaža Vurnika in risarja Zorana Smiljanića Spomini in sanje Kristine B.

Tudi v tem stripu je bila osrednja junakinja fiktivna najstnica, potisnjena v odraščanje v času vojne. Kaže, da so muzealcem najstnice v vlogi identifikacijskega elementa, ki v stripu za mlade ne sme manjkati, pri posredovanju zgodovine ljube.

Zgodovina Slovenije v stripu

Renate Rugelj, Bukla 132-133

V resnici ne vem, koliko je danes deklic, ki bi z veseljem obiskovale muzeje in raziskovale zgodovinske eksponate, a prepričana sem, da če obstaja ena sama, je ta prav gotovo zelo podobna Živi, živahni osnovnošolki, ki lahko s svojim čudežnim dotikom obudi vsak muzejski predmet, spozna njegovo zgodbo in čas, iz katerega izhaja. Na pot se ji pogosto postavi preverantski lump Razpoka s časovnim strojem, a Živa ga vedno znova užene v kozji rog. Prepoznavni dvostranski stripi (ki so jih tri leta redno objavljali v reviji National Geographic Junior) govorijo o različnih predmetih naših prednikov, od rimskih posod, viteškega oklepa, gosposkega cilindra prek žepne violine, lesene vojaške čutarice in drobnih kipcev pa do bronastega meča, Prešernovih rokopisov, neandertalske piščali, vaške situle ali keltskih zlatnikov. Vsaka zgodba je v zgodovino umeščena na časovni premici na dnu strani in tako mimogrede izvemo še, kdaj se je začela bronasta doba, kdaj je razpadlo rimsko cesarstvo in še marsikaj poučnega.

Nevarnost preži povsod

Žiga Valetič, Bukla 132-133

Stripovska slikanica je šaljiv priročnik za izogibanje nevarnosti, ob katerem vas bo končno spreletelo olajšanje, da nekdo razume vaše skrbi. V današnjem svetu nevarnost preži na vsakem koraku, to pa najbolje ve »dokter Nik Območnik«, ki se je za poklic nevarnologa odločil, ko je kot reševalec iz vode preventivno izpraznil bazen, saj je ugotovil, da je na bazenih vse, vključno z vodo, skrajno nevarno. Najbolj varna domača žival je kamen, nenadejano nevarnost predstavljajo babice, najbolj varna torta pa je polovica zeljnate glave, v katero postaviš nekaj okrog obrnjenih korenjev. Brez čelade sploh nima smisla hoditi naokrog, na snegu pa jo boste najbolje odnesli, če si boste na noge nataknili posebne »posteljne čevlje«. Če bo nevarnologija prepričala tudi vas in si boste neverjetne Nikove domislice vzeli k srcu, vas na koncu knjige čakajo izpitna vprašanja z uradno nevarnološ­ko diplomo. Do tja boste morali paziti le na vikinge, tigre, vampirje in … na škorpijona devete strani! No, in še na tisoč in eno drugo nevarnost.

 

Krasna zgodba

Žiga Valetič, Bukla 131

Mladinska pisateljica Maša Ogrizek in ilustrator ter stripar Igor Šinkovec sta upodobila mestece Krasnograd, v katerem ne manjka zanimivih ljudi, ki počnejo prikupno zanimive stvari, četudi so njihova pota dokaj običajna. Družino Klobučnik vsi dobro poznajo, saj so znani po klobukih, po kulinaričnih specialitetah, kasneje, ko odrasteta sinova Klavdij in Klement, pa slovijo tudi po kavi in knjigah – to namreč postanejo zanimanja enega in drugega. Toda nekega dne se nad družino zgrne žalostna tragedija. Mesto ne ostane ravnodušno, toda treba bo iti naprej, življenje kliče k vedno novim začetkom ...

Avtobus ob treh

Renate Rugelj, Bukla 127-128

Letošnja prejemnica priznanja zlata hruška v kategoriji za izvirno slovensko mladinsko leposlovje, Nataša Konc Lorenzutti, je priljubljena vsestranska ustvarjalka, ki se v svojih zgodbah loteva tudi zahtevnejših tem odraščanja in dozorevanja. Ljubljanski najstnik Uroš se odpravi na krajše podeželske počitnice k družini mamine prijateljice, kjer se spoprijatelji z vrstnikom Tinetom. Fanta preživljata brezskrbne dneve v naravi, plavata v bližnji Soči, paseta koze, tekmujeta v vzdržljivosti, debatirata o dekletih, posvojita mlado mucko ... A sprva brezskrbno poletje se kmalu spreobrne v resne življenjske preizkušnje. Privlačno branje, prežeto z iskrenim prijateljstvom, daje moč in navdihuje.

Teci!

Samo Rugelj, revija Bukla 125

Karlovšek (1958) celjski pisatelj in odvetnik, v svojem ustvarjalnem opusu kombinira knjige za mladino na eni strani ter trši, tudi kriminalni žanr za odrasle, ki ga po navadi umešča tudi družbeno aktualno (nazadnje njegov roman Odvetnik iz leta 2014), na drugi strani. V svojem najnovejšem mladinskem romanu Teci! pa je ta dva žanra povezal v napeto zgodbo o Barbari, talentirani dijakinji in atletski tekačici na srednje proge. Ta doživi spolni napad Planinca, lokalnega političnega in poslovnega veljaka, ki se – kot poprej že na kaka druga dekleta njene starosti – nasilno znese nad njo. Vendar pa se Barbara, skupaj z materjo, sicer na pomembnem delovnem mestu že dolgo časa zaposleno pri Planincu, odloči, da te zlorabe ne bo pogoltnila, temveč jo bo razkrila. Odločitev jo popelje na težavno pot skoraj donkihotskega boja proti pomembnežu, ki načrtuje preboj v politiko na državnem nivoju. Barbarina prijava storilca seveda ne ostane brez širših posledic za njeno življenje. Planinc jo prek svojih zvez suspendira iz atletskega kluba, kjer trenira, pred vrati pa je državno atletsko prvenstvo … Dovolj kompleksno zastavljen in spretno napisan je roman Teci! dober primerek mladinskega romana, po katerem lahko posežejo tudi odrasli bralci.

Prikazujem 1 do 10 od 42 zadetkov