Mnenja, recenzije


Christos Tsiolkas: Klofuta

Matej Bogataj, Mladina 04, 2011

... Klofuta je, kot Schlinkovi romani, prespraševanje etike nasproti pravu; samo ne tako juridično podkovano, prestopek je manjši in marginalen, čeprav napihnjen, zato je sam proces bolj maškarada in manj pravni problem. Vendar skozi raznovrstne glasove vpletenih Tsiolkas spregovori o današnji Avstraliji, o odnosu do wogov, priseljencev iz Srednje in Vzhodne Evrope, o njihovih mikrokomunah, ki zdaj, razširjene z Azijci in Aborigini, Indijci in novopriseljenimi Angleži, zaradi odhoda dedovske generacije počasi izgubljajo kohezivnost, kompaktnost. Se jim zdi, dedom, da gre vse k vragu, ne samo njihovo zdravje in pokornost telesa. Pripadniki osrednje generacije sredi štiridesetih so uspešni, svojo drogeraško preteklost opuščajo in transmutirajo, lovijo drugo puberteto in vse, kar gre zraven, sprijaznili so se, da so postali čisto nekaj drugega od tistega, o čemer so sanjarili. Čeprav se trudijo, ne razumejo svojih otrok, njihove muzike, navlečenosti na teve, igrice, gledajo za mladimi puncami, spijejo kakšno pivo in kakšno preveč, imajo sindikalistične in podobne avanture. Spodaj, še neizoblikovan, rod prihodnosti, seksualno dezorientirani adolescenti, zmedeni in trzavični, idealizirajo novo, digitalizirano mitologijo in živijo v njej. Tsiolkas pripoveduje o avstralskem srednjem do nižjem razredu, o njegovih skrbeh in zagatah ter drobnih užitkih skozi optiko različnih vpletenih. Ne da bi hotel prikazati rašomonskost in zmuzljivost resnice; bolj mu gre za prerez družbe, za odnos wogov, ki so si pridobili mesto v družbi, do novega vala priseljencev, vietnamskih prekupčevalcev s CD-ji, indijskih nevest, muslimaniziranih belcev, z vso babilonščino, ki je značilna za metropole, tudi za Melbourne. Kam - in zakaj - je šla patriarhalnost, zakaj ločitve, kje so žarišča jeze in otočki upora; tudi v Avstraliji ni bistveno drugače kot pri Kureishiju, Welshu, kontinentalnih ali ameriških piscih. Srednjeletniki, ki so odraščali na novem valu in kanabiolu, so zdaj na spidu, mularija na ejih, pijača na vsakem koraku, seks pa kakor za koga. Klofuta je spretno skomponirana, morda bolj tradicionalno, kot smo tega vajeni pri otoških ali evropskih avtorjih, vendar nam skozi vrednote enega segmenta družbe, grških priseljencev in njihovih potomcev, omogoča dovolj dober in zanimiv uvid v avstralsko sedanjost. Ki je samo kakšnih deset let pred našo, zaradi velikosti mest.

Saša Vegri: NAROČJE KAMENČKOV (ilustracije Damijan Stepančič)

Iz obrazložitve nagrade za najboljše slovensko izvirno mladinsko delo leta 2009, ki jo podeljuje Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo in jo je prejela knjiga Naročje kamenčkov:

 'Pesnica Saša Vegri je izdala po številu malo zbirk. Sledile so si v skoraj enakomernih periodah in vsakokrat odstrle nov košček pokrajine, v kateri živimo kot otroci, kot odrasli ali kot starši. Predvsem v zbirkah za odrasle pesnica z neustavljivo strastjo govori o svobodi duha in z osupljivo odkritosrčnostjo o materinstvu in starševstvu. V zbirkah za otroke pa se spontano odziva na otrokov vsakdan, ga povzdigne v izvirno izpoved, obenem pa skupaj z otrokom pozorno premisli o dejanskem svetu, ki otroka obdaja. Izdati antologijo, ki bo zvesta pesničini materinski in bivanjski občutljivosti ter obenem k zbirki zbrati vse njene bralce v eno družino, ni bila lahka naloga.

Iz vseh njenih zbirk, odraslih in otroških, so v založbi nabrali petinsedemdeset kamenčkov, njenih pesmi, in jih razporedili v pet življenjskih epizod, z njimi pa vzpostavili svojski in živ dialog med svetom otroka in odraslega ter svetom matere in žene. Oba oblikovalca zbirke, tako dr. Igor Saksida, urednik in pisec obsežne spremne besede, kot ilustrator Damijan Stepančič s svojimi za igro vedno razpoloženimi likovnimi domislicami, sta se častno poklonila pesniškemu geniju Saše Vegri z iskrenim navdušenjem ob naročju, ki nas vse zbira v veliko družino in ki predvsem varuje tisti redek in dragocen kamenček, imenovan odgovornost za svet, ki ga ustvarjamo. Založba Miš je s to pogumno nekonvencionalno izdajo, namenjeno otrokom in odraslim, prispevala dragocen kamenček v mozaik slovenske poetike in svobodomiselne kulture.'

Bina Štampe Žmavc: CESAR IN ROŽA (ilustracije Alenka Sottler)

Iz obrazložitve žirije, ki je knjigi podelila večernico, najpomembnejšo slovensko nagrado za mladinsko literaturo:

'Knjiga Cesar in roža Bine Štampe Žmavc je v svojih tematskih, motivnih in fabulativnih komponentah na videz zbirka pravljic - ki pa se kmalu izkaže za zanimivo demitizacijo same pravljičnosti. Tovrstno problematičnost današnje, sodobne pravljičnosti avtorica razgalja z manjkanjem mitske utemeljenosti življenja, z manjkanjem stika s svetim, z arhetipskim, skratka s profanizacijo tako tradicionalnih pravljičnih tem in motivov kot tudi s profanizacijo same človečnosti. Točka, v kateri bi človeško samozavedanje in samoprepoznavanje moralo biti utemeljeno v svoji mitski privzdignjenosti ali poglobljenosti v odrešujočo vrednoto ali svetost, torej točka, v kateri bi se lahko porajala tudi tradicionalna pravljičnost, boleče manjka. Ravno ta boleča razčaranost svetega v grenko ironičnost ali izpraznjenost pravljičnega fabulativnega ter tematskega in motivnega okolja pa v vsaki posamezni zgodbi posebej in v zbirki kot celoti s svojo estetsko učinkovitostjo bralca opozarja in drami iz njegove sodobne odtujenosti in sekundarnosti.'

Prikazujem 41 do 43 od 43 zadetkov