Mnenja, recenzije


Teci!

Samo Rugelj, revija Bukla 125

Karlovšek (1958) celjski pisatelj in odvetnik, v svojem ustvarjalnem opusu kombinira knjige za mladino na eni strani ter trši, tudi kriminalni žanr za odrasle, ki ga po navadi umešča tudi družbeno aktualno (nazadnje njegov roman Odvetnik iz leta 2014), na drugi strani. V svojem najnovejšem mladinskem romanu Teci! pa je ta dva žanra povezal v napeto zgodbo o Barbari, talentirani dijakinji in atletski tekačici na srednje proge. Ta doživi spolni napad Planinca, lokalnega političnega in poslovnega veljaka, ki se – kot poprej že na kaka druga dekleta njene starosti – nasilno znese nad njo. Vendar pa se Barbara, skupaj z materjo, sicer na pomembnem delovnem mestu že dolgo časa zaposleno pri Planincu, odloči, da te zlorabe ne bo pogoltnila, temveč jo bo razkrila. Odločitev jo popelje na težavno pot skoraj donkihotskega boja proti pomembnežu, ki načrtuje preboj v politiko na državnem nivoju. Barbarina prijava storilca seveda ne ostane brez širših posledic za njeno življenje. Planinc jo prek svojih zvez suspendira iz atletskega kluba, kjer trenira, pred vrati pa je državno atletsko prvenstvo … Dovolj kompleksno zastavljen in spretno napisan je roman Teci! dober primerek mladinskega romana, po katerem lahko posežejo tudi odrasli bralci.

Za devetimi drevesi

Sabina Burkeljca, revija Bukla 129-130

Prvenec Tine Arnuš Pupis je topla in duhovita zbirka kratkih zgodb, kjer bralci božamo gozdne živali in srečamo dečka Srečka. Toplina, povezanost z naravo, tudi humor in pravšnja mera kritičnosti, inovativni pristop k živalskim zgodbam, kar je verjetno dokaj težko, kajti živalskih zgodb je že neskončno mnogo. Pisateljičin avtorski prijem je opazen, tipizirane karakterje živali spelje v inovativnost – mladega bralca zaziba v svet gozdne lepote. Takole zaključi z eno izmed zgodb: »Še dolgo v noč sta strmela v nebo, opazovala zvezde in poslušala zgodbe, ki jih pripovedujejo drevesa. Da, prav ste prebrali, drevesa. Kajti le kdor si vzame čas in pozorno prisluhne, bo med šelestenjem zaslišal prijeten šepet. Zajec vam to izkušnjo toplo priporoča.« Tudi jaz vam toplo priporočam prebiranje zgodb Tine Arnuš Pupis, pisateljice, za katero bomo brez dvoma še slišali, predvsem pa upam, brali njene stvaritve.

Lucija in Damijan Stepančič: Anton!

Larisa Javernik, Koridor, 15. 11. 2014

To ni samo resnična zgodba o Antonu, dedku Damijana Stepančiča, ampak je hkrati tudi kolektivna zgodba, zgodba zgodovine in ljudi, ki so se borili v vojni, podana skozi prizmo individualne situacije, ki pa je vseskozi vpeta v širši kontekst.

Anton Pavliha je bil star devetnajst let, ko so ga poslali na soško fronto. Rovi in kaverne so postali nov dom za vojake, ki so ločeni od zunanjega sveta upali na konec vojne. V ta izoliran prostor vdre resničnost v obliki pisma, iz katerega Anton izve, da mu je umrla mati. Neke noči se mu prikaže v sanjah in njen glas ga vodi iz kaverne na bojišče.

To ni samo resnična zgodba o Antonu, dedku Damijana Stepančiča, ampak je hkrati tudi kolektivna zgodba, zgodba zgodovine in ljudi, ki so se borili v vojni, podana skozi prizmo individualne situacije, ki pa je vseskozi vpeta v širši kontekst. Ta kontekst s seboj zagotovo prinese nekatere družbene in politične konotacije, ozadje, v katerem so brezimni in anonimni vojaki samo del nekakšnega večjega ustroja, v katerem je njihova individualnost zanemarljivega pomena. A Lucija in Damijan Stepančič sta glavnemu junaku s tem, ko sta mu nadela ime, dala tudi identiteto, ki je širša od njegovih vojaških dolžnosti.

Slikanica Anton! je bila zasluženo nominirana za nagrado Kristine Brenkove, saj Stepančič ponovno navduši z dodelanimi ilustracijami, glavnim pripovednim mehanizmom knjige. Tekst je precej faktografski, zdi se, da samo usmerja vizualno verbalizacijo, saj glavno atmosfero gradi ravno likovni del slikanice, ki zaradi uporabe svinčnika in nekaterih slikarskih tehnik daje vtis obrabljenih in postaranih fotografij z rumenkastim koloritom in realističnimi podobami. Te so temačne, krute in ostre ter bralca vržejo v osrčje vojnega vrveža preko igranja s kompozicijo, kontrasti in simboli. Posebej izpostavljen je simbol matere, ki ima v slovenski literarni in socialni tradiciji že sam po sebi močan pomen in ga tako pisateljica kot ilustrator posebej poudarita. Mati nastopi kot svetloba, kot nekaj domačega, lepega, čistega, ki poseže v prostor nasilja in spremeni tok dogajanja. Konec je odsekan, dve ravni sveta se ponovno sestavita, ko je glavni protagonist spet vržen v realno dogajanje.

Anton! je primer »crossover literature«, literature za odrasle in otroke, ki ni samo poklon Stepančičevemu dedku, ampak vsem brezimnim vojakom. Ob letošnji stoti obletnici začetka prve svetovne vojne bo zagotovo nagovoril širok krog bralcev.

To je žoga (Ko je vse, kar prebereš, narobe. In na koncu prav.)

Eva Hrovat Kuhar: diplomirana psihologinja, družinska in vedenjska terapevtka. Spremna beseda, 9. 5. 2017

To ni knjiga za dolgočasneže. Lahko bi imela naslov 'Narobe knjiga', ki prinaša v odnos iskrivost in vsem pomaga, da skupaj uživate, in je dragocenejša od tablice. Naj vas ne skrbi, da bi s tem, ko otrok z užitkom preži na vaše napake in vas popravlja, izgubili kaj starševske avtoritete.

V različnih obdobjih so otroci sprejemljivi za različne vrste humorja. Malčki obožujejo situacijski humor, zato je ta knjižica idealna za predšolske otroke. Manj je primerna za tiste, ki težko razumejo metafore in obrnjene situacije.

Sledenje tekstu in izčiščenim, stiliziranim ilustracijam ni tako enostavno, kot je videti na prvi pogled. Na začetku otrok zlahka prepozna napako, kocko od žoge ločijo že majhni otroci. Polagoma pa v zgodbico vstopajo novi liki, proti koncu je potrebne že precej pozornosti, da poveže vse niti. Ker pa ga takšna igra s pojmi zabava, mu pozornosti ne bo težko posvetiti. Tudi tako lahko razvija kritično mišljenje. Zgodbica komunicira z otrokom, ga nagovarja in vabi k sodelovanju. Otrok si ne more kaj, da ne bi pozorno sledil in sproti popravljal napak. Znova in znova.

Z zabavnimi zamenjavami otroka pritegnete k pozornemu poslušanju, aktivirate ga, v branje in odnos vnesete element igrivosti. Otroku se zdi imenitno, če lahko popravi odraslega, a to ne bo dovolj. Branje mora nujno spremljati pogovor, vmes in na koncu. Otrok ni le pasiven poslušalec, ampak aktiven komentator. Na humoren način uri različne pojme – oblike, barve, živali, izraze obraza … In takšen način je prav lahko ideja, da podobno nadgradite še kakšno drugo zgodbico ali pa vpletete idejo 'to je žoga' v kakšno vsakodnevno situacijo. Osliček, ki muka, krava, ki mijavka ...

Gre za interakcijo. Otrok ni le pasiven poslušalec, ampak aktiven soustvarjalec. Zelo pozorno posluša in sledi, je vpleten, enakovreden sogovornik. Pozorno mora poslušati, zabava ga popravljanje, počuti se vpletenega. Zato je primerno branje te knjižice umestiti v aktiven del dneva, za večerno umirjanje ni najprimernejša, ker (pozitivno) razburka možgančke.

Smisel za humor je dragocena zadeva in se lahko priuči. Razširja obzorje, pomaga pogledati na enake stvari z različnega zornega kota in včasih prav ta spremenjeni pogled prinese novo strategijo. Če vam na glavo obrnjene zgodbice lahko pomagajo do dodatnega odmerka smeha, jim je uspelo. Smeh krepi imunski sistem, premaguje depresijo, privabi srečne občutke in naredi življenje lepše ter bogatejše. Če pa otroka naučite, da se bo znal nasmejati tudi sebi, ste tako ali tako zmagali.

Podarite mu svoj čas, svojo energijo, hkrati pa oba v tem uživajta. Otroci se znajo tako smejati, da se jim trese trebušček in da kar kolcajo od navdušenja. Tega bi se mi odrasli lahko učili od njih. Kaj vam ob takšnem iskrenem smehu, kot bi kdo stresal zvončke, ne zaigra srce? Otroci imajo radi ponavljanje in predvidljivost. Naj vas ne skrbi, da bi se takoj, ko razvozlajo pravi odgovor, naveličali, ravno nasprotno. Naprej jih žene pričakovanje, zadovoljni so, ker vedo, da bodo našli napako. In se jim zdi imenitno, da staršem ne uspe imeti vedno. Vsega. Prav.

 

Stay metal! - Metalci '94 : pogubljeni v črnini

Veronika Šoster, trubarjevahišaliterature.si17.8.2016

Knjigo o metalcih bi človek bolj pričakoval od kakšnih Skandinavcev, toda tale prihaja iz Latvije, države, ki nam je dala bend Skyforger, potem pa se seznam res velikih počasi konča. Nič za to, Jonevs se vseeno odloči napisati metalski slavospev latvijskemu kraju Jelgava in na začetku ne pozabi poudariti, da vse v knjigi temelji na resničnih dogodkih. Kot iztočnico za skok v leto 1994 vzame samomor Kurta Cobaina, ki res da ni metalec, a dovolj znana osebnost, da vrže na rit najstnike v dolgočasni Jelgavi. Glavni junak Janis začne tako preko Nirvane odkrivati vse bolj težke metalske bende.

Težko se je sicer prepričati, da Janis ni pravi pozer, saj nenehno išče načine, da bi postal pravi metalec. Začne brati druge knjige kot prej (»Zdaj sem moral brati kaj bolj čudaškega. Denimo Tujca ali Kugo Alberta Camusa«), drugače se oblači, potaplja se v »globoka« besedila depresivnih komadov in tako naprej. Pri tem deluje prav obupan, sam pa tega seveda ne opazi in se ima za največjega poznavalca, ko ga kolega razkrinka (»Ti si bil tisti, ki je še do nedavnega ves cajt jamral, kako je Cobain destruktiven strahopetec, Jackson pa kao plešoči humanist«) pa je iskreno začuden. Kasneje tudi priznava, da nekatere bende posluša na skrivaj, zato je še toliko bolj dvolično, ko se norčuje iz skupine metalcev, ki so navdušeni nad Pantero, saj je ta po njegovem preveč mainstream. Mogoče bi mislil drugače, če bi se zgodba dogajala točno deset let kasneje, ko je bil med koncertom umorjen njihov frontman Dimebag Darrell, ampak pustimo zdaj to. Na žalost je protagonist pravi hodeči stereotip metalca. S skupino prijateljev se počutijo nad vsemi, in sam jih nenehno nehote razkrinkava: »Dejansko je bilo dobro, da ni bilo na vrhu ne Nirvane ne Obituary, saj smo tako lahko raztrgali vse, kar se je znašlo na lestvici.«

Po drugi strani pa je Janis očitno oboževalec, celo malikovalec metalske glasbe: »Ta glasba ni bila podobna ničemur, kar sem že kdaj prej slišal. Ne, niti se mi ni zdelo mogoče, da bi takšna glasba sploh obstajala. To je bil čisto drugačen svet.« Na t. i. Borzo, skrivno lokacijo, kjer se srečujejo metalci, redno hodi po nove kasete in odkriva različne bende, pri čemer počasi prehaja od death metala do ultimativnega black metala, ki ga nazadnje popolnoma omreži. Tako Janis deluje kontradiktorno; po eni strani ima vse lastnosti pozerja, po drugi strani pa resnično obožuje metal. To lahko razložimo s preprosto tezo, da je pač najstnik, in njihovi motivi ljudem okrog njih niso vedno jasni, ali pa tudi s tem, da hoče avtor s takim likom narediti vtis na nekoga, ki se na metal ne spozna preveč. Možno je tudi, da se avtor iz te poze norčuje in se od metala distancira, toda to ni v skladu z razdelano metalsko »ikonografijo«. Vsekakor je škoda, da je protagonist predstavljen tako nasprotujoče si – v enem trenutku zasije njegova predanost, že v naslednjem ga pokopljeta njegova plehkost in patetičnost.

Zadnje pride do izraza predvsem v zadnji tretjini knjige, ko ga srečamo na prvem koncertu velikih Skyforger (ki takrat seveda še niso znani). Glavni junak med njihovim debijem zadeto sedi na tleh: »Tako so se naznanili Skyforger in usojeno jim je bilo postati najslavnejši latvijski bend vseh časov in vseh svetov. Jaz pa jih nisem slišal in nisem videl. Pozneje sem seveda postal pravi oboževalec in sem vsakomur, tudi sebi, razlagal o tem prvem koncertu.« Bend je imel prvi koncert leta 1995, zgodba pa se zaključi takoj po tem, tako da je Janis kot metalec očitno zdržal dobro leto. To potrjuje tudi epilog, v katerem je že odrasel in se spominja »starih časov«: »Od zgodnje mladosti te glasbe nisem več poslušal. [...] Nisem jim sledil, pozabil sem nanje in si ostrigel lase. V resnici ni od vsega ostalo nič.« – kot da ti, če ti je metal res všeč, ne more biti všeč še naslednjih 80+ let. Seveda ni nujno, toda od nekoga, ki deluje tako predan kot Janis z vsemi svojimi kasetami in norimi koncertnimi izkušnjami, bi se kaj takega pač pričakovalo.

Ima pa knjiga seveda nekatere neprecenljive kvalitete, ena izmed njih je zagotovo podrobna zgodovina latvijskega metala, pa tudi vpeljevanje lokalnih znamenitosti v zgodbo. Tudi sicer je delo prava metalska enciklopedija, ki leto 1995 izpostavlja za zlato dobo, najdemo celo razpredelnico z najboljšimi primerki posameznih zvrsti iz tistega leta. Latvijski metal bendi nastajajo in razpadajo pred našimi očmi, nekateri se dvignejo in postanejo znani, ostali – kot naš protagonist – končajo bolj neslavno in se usmerijo drugam. Konec koncev pa je, če odmislimo metal, to še ena knjiga o odraščanju, ki jo bolj kot glavni junak pokvari klišejski konec s spominjanjem na nora najstniška leta. Ta razvrednoti prejšnje dogajanje, vse z namenom, da bi nas opomnil, da je treba v resničnem odraslem svetu pokopati najstniške ideale ali pa bo svet pokopal nas. Realno, a nepotrebno, pustite nam raje metal!

Žensko čutenje, skrito za moškim imenom

Delo, Jožica Grgič, 10.11.2015

Prav nenavadno je, da smo knjigo iz tridesetih let 19. stoletja, ki je absolutna klasika in velja za eno tistih del, ki jih je v življenju treba prebrati, v slovenščini dobili šele te dni. Bolje­ pozno kot nikoli, je treba­ reči o romanu Middlemarch z avtorskim podpisom George Eliot.

Da to dragoceno knjigo iz viktorijanske dobe lahko beremo v slovenščini, sta zaslužni založba Miš, ki je poskrbela tudi za prevode manjkajočih del Jane Austen, in seveda prevajalka Meta Osredkar. Večina poznavalcev književnosti uvršča Middlemarch med najboljše v angleščini napisane romane vseh časov. In kadar sodobne pisatelje sprašujejo po kultnih delih svetovne književnosti, skorajda brez izjeme navajajo Middlemarch.

Izpod peresa George Eliot smo doslej v slovenščini lahko brali le romana Mlin na reki Floss iz leta 1860 in Silas Marner: tkalec iz Raveloeja iz 1861. Middlemarch je izšel desetletje pozneje.

Da bi se izognili nesporazumu, je treba povedati takoj: George Eliot je bila ženska. Že v zrelih letih si je izbrala nedvoumno moško ime. Resda ni nosila moških oblek, kot jih je pogosto francoska pisateljica George Sand, bila pa je globoko prepričana, da je moško ime za založnike in bralce prepričljivejše od ženskega.

Mary Ann Evans

George Eliot je bila torej rojena kot Mary Ann Evans leta 1819 v Angliji, njen oče je bil upravnik posestva. Oče si je želel, da bi bili tudi hčeri izo­braženi, kar takrat ni bilo običajno, in s sestro sta obiskovali šolo za dekleta. Skoraj vse 19. stoletje ženske niso mogle na univerzo, bile so izolirane v svojih hišah, spremljane na potovanjih in omejene pri sklepanju prijateljstev. Hitro se je pokazalo, da je Mary Ann Evans nadarjena za pisanje, posebej jo je zanimala filozofija.

Rada je brala dela francoskih in nemških filozofov in začela delati kot prevajalka iz nemščine za več časopisov. Neutrudno je brala tudi leposlovje ter se učila tujih jezikov. Pisala je tudi književne kritike. Oče je po smrti 30-letni hčeri zapustil lepo premoženje in odločila se je, da ga bo porabila za potovanja. Po vrnitvi v Anglijo se je ukvarjala z novinarstvom, iz provincialnega mesteca se je preselila v London, bila pomočnica urednika filozofskega časopisa Westminster Review.

Med občudovalci tudi kraljica

Ko je bila stara 39 let, se je odločila posvetiti izključno literarnemu pisanju in začela uporabljati psevdonim George Eliot. Njeni prvi trije romani – prvi je bil Adam Bede, sledila pa sta zgoraj omenjena – temeljijo na spominih na otroštvo in deklištvo v grofiji Warwickshire. Knjige so doživele velik uspeh, tudi kraljica je občudovala delo Georgea Eliota. Ko je izšla njena prva knjiga, so jo brali tudi mnogi pisatelji, a le Charlesu Dickensu se je nekaj zdelo sumljivo. »Če je to napisal moški, je to edini moški na svetu, ki popolnoma obvlada ženski um.«

V malone vseh opisih njenega življenja je omenjena njena zunanjost. Imela je precej veliko glavo za svoje telo, za katero je skrbela z igranjem tenisa in badmintona, in zelo dolg nos. Pisatelj Henry James jo je opisal kot »veličastno grdo žensko globokega glasu«. Desno roko je imela vpadljivo daljšo od leve. Neprivlačnost njenega obraza so preglasile njene oči, polne sijaja in topline. Prav čudežna pa je bila moč njene osebnosti, ljudi je prevzemala s svojo pojavnostjo, šarmom, inteligenco. V intelektualnih in umetniških krogih je bila zelo cenjena, družila se je s Franzem Lisztom, Robertom Browningom, Henryjem Jamesom, Ivanom Turgenjevom ...

Ljudje so se zgražali

Ljudje so se nad njo zgražali in večina prijateljev jo je zapustila, ker je neporočena živela s filozofom in literarnim ter gledališkim kritikom Georgeom Henryjem Lewesom. Ta se z njo ni mogel poročiti, ker je bil že poročen, vendar sta se z ženo dogovorila za odprto zakonsko zvezo. Lewes, izvrstni poznavalec književnosti, je imel neprecenljiv vpliv na njeno ustvarjanje. Njegova nenadna smrt po dveh desetletjih zveze je bila zanjo hud udarec, zaprla se je v hišo in vdala obupu.

Med prvimi ljudmi, ki jih je sprejela, je bil veliko mlajši prijatelj in njen finančni svetovalec, 39-letni John Walter Cross, dve desetletji mlajši od nje. Mary Ann je pri 61 letih z njim stopila pred oltar in spet spremenila ime, postala je Mary Ann Cross. Ljudje so se spet zgražali. Po le nekaj mesecih skupnega življenja je umrla (1880).

Življenje je zapleteno

Najpomembnejše delo Middlemarch o življenju v istoimenskem ­izmišljenem provincialnem mestecu odlikuje predvsem psihološki realizem. Liki v romanu so dosledno moralni, spoštujejo običaje svojega časa skladno s strogo vzgojo v pobožnem duhu. Vendar pa nenavadna ljubezen dekleta Dorothee najde kompromis med strogimi družbenimi konvencijami in pravimi čustvi. Avtorica prikazuje človeško življenje kot sila zapleteno, polno nepričakovanih obratov in presenečenj, kot sila žalostno in hkrati veselo.

Dekleta se še vedno istovetijo z Dorotheo, naivnim in odločnim dekletom, lačnim znanja in širjenja obzorij. Ker ji formalno šolanje tega ni moglo dati, se poroči z veliko starejšim Casaubonom, zmotno prepričana, da se bo ob njem lahko izobrazila in da je čudovito, če je tvoj mož vrsta očeta, ki bi te lahko naučil celo hebrejsko. Pokazalo se je namreč, da Casaubon ni tak, za kakršnega ga je imela Dorothea, in da je posvetil življenje jalovemu in nesmiselnemu intelektualnemu projektu.

Književnost žensk

George Eliot je Middlemarch posvetila svojemu partnerju Lewesu, ki ga je tako cenila, da si je po njem izbrala psevdonim. V posvetilu je napisala: »Dragemu možu Georgeu Henryju Lewesu v devetnajstem letu najine blagoslovljene zveze.« Rojstvu romanopiske v njej je botroval prav on, eden redkih, ki je verjel v književnost, ki so jo pisale ženske.

»Pojav ženske na področju književnosti je pomembno dejstvo. [...] Napredovanje ženske književnosti obljublja ženski pogled na svet, žensko izkušnjo: z drugimi besedami, nov element,« je napisal, še preden se je pojavila George Eliot in ko je že odigral pomembno vlogo kot kritik, svetovalec in prijatelj Charlotte Brontë, Geraldine Jewsbury, Harriet Martineau, Elize Lyinn Linton in še nekaterih pisateljic. Bil je glavni prevajalec George Sand v Angliji.

Pamet in izobraženost zadoščata?

Novo obdobje za tedaj še Mary Ann Evans, staro več kot 30 let, se je začelo pozimi leta 1854, ko je Lewesu, ko sta bila skupaj v Nemčiji, prebrala nekaj strani, v katerih je, kot je zapisala, »opisala vas v grofiji Staffordshire in življenje na okoliških kmetijah«, kjer je bil dom njenega očeta in kamor je kot otrok hodila obiskovat sorodnike. Te strani njenih spominov so Lewesu zadostovale, da jo je začel spodbujati, naj napiše roman. Vanjo je verjel toliko bolj, ker je bila zelo izobražena. Pa vendar – bo sposobna povedati zgodbo?

»Celotna filozofska in književna izobrazba, ki jo pisatelj prenese v svoje delo, lahko to delo naredi­ bolj kakovostno, pa vendar ga ne bo naredilo boljši roman,« je zapisal Lewes v članku o Jane Austen leta 1859, ki jo je nadvse cenil. Jane Austen, je menil Lewes, je »mojstrica umetnosti dramaturške prezentacije«, edine in usodne lastnosti romanopisca, ki manjka George Eliot.

Zato jo je prisilil, da je od februarja do septembra 1857 prebrala vse romane Jane Austen, skupaj z njim, počasi in na glas. Zanjo je bilo to koristno, čeravno sta si pisateljici po družbenem položaju in pisanju različni, da si bolj ne bi mogli biti. Se je pa George Eliot morda po zgledu Jane Austen odločila, da bo pisala o ljudeh, ki se jih je spominjala iz otroštva.

George Eliot je bila po smrti nekaj časa pozabljena, danes pa jo kritika šteje med utemeljitelje angleškega in evropskega psihološkega romana.

Pa še podatek, ki bo morda v času, ko ima vse več ljudi težave z dolgotrajno koncentracijo, komu vzel pogum za branje romana, kar bi bilo škoda: Middlemarch je izšel v dveh delih na skupaj skoraj tisoč straneh. Kot nalašč za dolge zimske večere ali poletno počitniško branje. Oprema knjige (Anže Miš) je na prvi pogled nenavadna, ker je drugačna od večine, kakršnih smo danes vajeni, vendar knjigi in njenemu obdobju izvrstno pristoji. Lepo je, da je založba posvetila pozornost tudi podobi.

http://www.delo.si/kultura/knjiga/zensko-cutenje-skrito-za-moskim-imenom.html

Zakaj bi si skrajšali življenje, ko pa se lahko razmere spremenijo že v naslednjem trenutku?

Katja Nered, Siol.net, 20.10.2015

Dragi Vincent je mladinski roman, ki presega lahkotno pisanje za najstnike. Govori o ljubezni, že res, a ne (le) o romantični zaljubljenosti, temveč tudi o njenih temnih plateh in zapletenih plasteh.

Dragi Vincent je večkrat nagrajeni mladinski roman novozelandske pisateljice Mandy Hager. Dragi Vincent je večkrat nagrajeni mladinski roman novozelandske pisateljice Mandy Hager.

Tara McClusky je sedemnajstletnica, nad katero se naenkrat zgrne več težkih reči in čustev. Namesto da bi uživala v brezskrbnem življenju mladostnice, krasi jo tudi izjemen dar za slikanje, se mora spopasti z družinskimi težavami in skrivnostmi.

Njen oče je invalid, mama pa ves čas na robu z živci. Tarina starejša sestra Van je pred leti nenadoma umrla, njena smrt je vse zelo zaznamovala. Najstnica po svojih najboljših močeh pomaga staršem in se ob tem pripravlja na sprejemne izpite za likovno akademijo. Ko odkrije, da je sestra naredila samomor, se Tarin svet še bolj zamaje.

V uteho ji je dvoje. Prebira pisma nizozemskega slikarja Vincenta van Gogha, ki jih je ta pisal bratu Theu, proučuje njegove slike in življenje. Hkrati pa stke tople vezi s profesorjem Stockhamerjem, s katerim se veliko pogovarja.

Pri prebolevanju sestrine smrti in družinske stiske ji pomaga tudi profesorjev mladi vnuk Johannes, v družbi katerega se Tara sprosti in se vanj zaljubi.

Roman Pisma Vincentu je daleč od lahkotnega najstniškega branja. Pisateljica, ki so jo za ta roman na domači Novi Zelandiji tudi nagradili, zgodbo o Tari pripoveduje na način, ki ponuja tako bralni užitek kot gradivo za razmišljanje o življenju, njegovi minljivosti, odnosih in predvsem o volji. Volji do življenja.

Kot je v pripisu zapisala avtorica in v enem odstavku (od sicer številnih) opisala sporočilo svoje knjige:

Samomor ni niti najmanj očarljiv, skrivnosten, smiseln ali neizbežen. Za vse pomeni surov in okruten konec – in travma te prežema še leta in let. Z njim nihče ničesar ne pridobi. Zakaj bi si skrajšali življenje, ko pa se lahko razmere spremenijo že v naslednjem trenutku? Nikoli ne vemo, kaj nas čaka za vogalom – to je čudovit del življenja, ki nam vedno obeta nove priložnosti.

Umovadba za bistre možgane v poznih letih

Samo Rugelj, revija Bukla, 112-113

Vojko Kavčič, sicer doma iz Komna na Krasu, je po ljubljanski diplomi iz psihologije odšel v Ameriko, kjer je doktoriral iz eksperimentalne psihologije, zdaj pa je že od leta 2000 zaposlen kot raziskovalec za kongnitivno in vedenjsko psihologijo Univerze v Rochestru. Demenca in alzheimerjeva bolezen sta že dolgo eno od področij njegovega raziskovanja, ki mu je posvetil več člankov, Umovadba pa je njegovo prvo poljudnoznanstveno delo na to temo. V njem nas Kavčič naprej v uvodu seznani z anatomijo možganov ter njihovim delovanjem, potem pa počasi preide na procese, ki se dogajajo med njihovim staranjem in vse pogosteje vodijo do demence in nastanka alzheimerjeve bolezni (pri kateri so ključni dejavniki možganske kapi in poškodbe glave, dedne zakonitosti, srčno-žilni dejavniki, depresija, čezmerna teža in sladkorna bolezen). Več študij je pokazalo, da nizek nivo izobrazbe izkazuje povečano tveganje za to bolezen in da visoka intelektualna aktivnost zavira njen razvoj, zato je ves drugi del knjige, ki vsebuje raznovrstne vaje za urjenje možganov, namenjen njihovi praktični krepitvi in ohranjanju raznovrstne možganske sposobnosti (od vadbe pozornosti in krepitve raznih vrst spomina do vaj za urjenje prepoznavanja perspektiv in vidno-prostorskega zaznavanja). Izvrstno zasnovana knjiga, ki dobesedno daje misliti.

Ukulele jam

Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina; dobreknjige.si 26.6.2015

Miki se ničesar na svetu ni tako veselil kot poletja 1992. Končal bi osemletko in se vpisal na gimnazijo, brat Neno bi dokončal fakulteto in se vrnil domov. Oče naj bi šel v zaslužen pokoj. Kot pika na i pa mu je Neno obljubil, da ga nauči voziti avtomobil. A potem so prišli Srbi z lopatami, opremo in puškami. Vkopali so se vzdolž nasipa in reke in začeli streljati na drugo, bošnjaško stran. Miki je lahko do frontne črte vrgel kamen. Mikijeva bošnjaška vas se je znašla globoko v srbskem ozemlju. Kaj kmalu je bila zadeta tudi sosedova hiša. Miki in njegova družina so postali begunci. Miki, oče in mati so se nastanili v begunskem centru na hrvaški obali, starejši brat Neno pa je pristal v srbskem ujetništvu. V Centru v Majbulah oče in mati nemočno vijeta roke in poslušata novice po radiu. Miki pa si kljub nemogoči situaciji želi življenja, kot si ga je predstavljal pred izbruhom vojne. Večina drugih je pobegnila, takoj ko se je začelo streljanje, oni so imeli čas vzeti leviske. Mikiju preostanejo le cunje iz Rdečega križa. V uteho mu je predvsem glasba, ki jo je poslušal njegov oboževani brat. Najde si tudi prijatelje in prve poletne simpatije. Ko nastopi jesen, čas za v šolo, spozna, da je tretjerazredni državljan. Nima hrvaškega državljanstva in ne denarja za vpis v šolo. Žarek upanja na Mikijevo družino posije poleti 1994. Zgodba temelji na osebnih izkušnjah avtorja, ki je iz mladega begunca postal cenjen danski pisatelj.

Poletne cvetice

Mojca Sušnik: Rože & Vrt, Junij 2015

Še pomnite, kdaj vam je na sprehodu zastal korak samo zato, da bi občudovali drobno travniške cvetlico? Bi jo sploh znali poimenovati ali našteti njene lastnosti? Najbrž ne. Nekoč je bilo drugače. Ljudje so živeli z naravo, in ker so bili od nje tudi odvisni, so jo skušali kar se da dobro (s)poznati. Pa je prišla doba ekonomske logike, ki spoštuje in promovira samo tisto, kar je koristno ter prinaša dobiček, in ljudje smo na drobne cvetlice pozabili. Najraje se oziramo za rastlinami s čim večjimi in čim bolj kričeče obarvanimi cvetovi, najraje kupujemo najnovejše pridobitve vrtnarskega sveta, nekakšne modne muhe, ki jih bo že v letu ali dveh zamenjala ponudba z dolgega seznama novotarij.
Drobne cvetlice pa živijo svoje skromno življenje in se veselijo vsakega novega dne, obiskov čebel in čmrljev ter dežnih kapelj, ki jih napojijo. Ne postavljajo se in ni jim mar, kaj si mislimo o njih. Vse dotlej, dokler se k pisanju ne spravi strokovnjak in umetnik besede, kakršen je Matjaž Mastnak. Takrat najbolj navadne rastline zaživijo življenje zvezd, kajti njegovo pisanje v še tako zadrti mestni srajci za seje seme vedoželjnosti.
Pa to ni vse. Strokovnjaki trdijo, da mora dandanes vse biti napisano čim bolj na kratko, suhoparno in enostavno. Kajti samo takšno čtivo da prinaša dobiček. Dela Matjaža Mastnaka so drugačna. On zna navaden priročnik spremeniti v bogato čtivo, ki ga beremo in beremo in sploh ne želimo odložiti. V bogastvu in lepoti napisanih besed se prepletajo zgodovina, literatura, botanika ter osebna razmišljanja avtorja o posameznih, na straneh knjige predstavljenih samoniklih rastlinah pri nas in o povezavi z drugimi rastlinami. Seveda bralec ne more prezreti hudomušnega tona, ki veje iz zapisanega in je nekakšen zaščitni znak avtorja. ln prav zato je omenjeni priročnik daleč stran od suhoparno napisanih vodičev po rastlinskem svetu, ki prevladujejo na policah knjigarn. Polni lepih fotografij so pogosto prazen ništrc in navzlic želji po znanju bralec ostaja prazen, nepotešen. Toliko bolj so zato dragoceni biseri, ki se ne svetijo zaradi bleščečih fotografij, temveč jih osvetljuje skrivnostna lepota bogastva besed, temelječih na pravem znanju. Samo resni poznavalci namreč lahko pišejo na videz lahkotno in humorno.
Vse je torej jasno, samo tega ne vem, ali naj vam prej priporočim sprehod med cvetlice na bližnji travnik in vas šele potem povabim k branju ali pa naj vam najprej potisnem v roke knjigo in vam nato zaželim lep sprehod. Morda pa bo še najbolje knjigo prebirati kar na travniku med bilkami, opisanimi v knjigi, in pod puhastimi oblaki visoko na nebu. Prijetno branje torej!

Prikazujem 11 do 20 od 43 zadetkov