Umor v Šmihelski vasi


NAROČILO
POŠTNINA BREZPLAČNA

Cena:
27,95 EUR (Trda vezava)
   
Zbirka: POPisano
Zvrst: roman
Kategorije: Leposlovje za odrasle
Obseg: 300 strani
Dimenzije: 150 mm x 230 mm x 28 mm
ISBN: 978-691-272-154-1
Datum izdaje: oktober 2014
Poreklo: Slovenija
Vezava: trda

V Šmihelski vasi umorijo župnika, s primerom pa se mora spopasti lokalni kriminalistični inšpektor, ki mu ne prizanašajo ne srednja leta ne z njimi povezana kriza. Bodo on in njegova mlada sodelavca odkrili, čigava roka je vihtela vrtalnik? Kaj imajo pri umoru skrivnostni nočni organist, vaške ženice, nadangel Mihael in partizani? In kaj si o vsem skupaj misli blaženi Anton Martin Slomšek?
Prvenec prevajalke Mete Osredkar se dogaja na avtohtonem slovenskem podeželju, na pot vanj nas pospremijo na videz 'tipično' slovenski liki, ki z nepričakovanimi preobrati domnevno tipičnost zmeraj znova problematizirajo in postavljajo pod vprašaj. Avtorica se suvereno giblje med fantastiko, satiro in detektivko, pri čemer vselej pušča dovolj prostora za razvoj vseh treh bralnih nivojev. Bralca skozi skrbno izdelano pripovedno atmosfero vodijo prepoznavni, predvsem pa plastično orisani značaji z odličnim smislom za humor, ki je nasploh ena največjih odlik avtoričine pisave.

Kri in smeh ter malo mutiranih limon

Aljoša Harlamov: Delo, Književni listi, 30.9.2014

Začne se krvavo in groteskno. Nekega sončnega poletnega jutra v Šmihelski vasi najdejo mrtvega nepriljubljenega župnika – nekdo ga je v spalnici, v njegovem lastnem solariju, ubil z električnim vrtalnikom. In ne samo to, kamera nad vrati storilca ni ujela, drugega izhoda pa ni, tako da imamo pred sabo eno temeljnih detektivskih ugank: vprašanje ni le, kdo, ampak tudi, kako hudiča. Umestitev na podeželje, kjer bivajo na videz običajni ljudje, ki imajo vsi kakšno »mračno« skrivnost, najmanj en motiv za umor ter obvezno šibke alibije, in dejstvo, da se zgodba vrti okrog župnišča, nas hitro povežeta z žlahtno tradicijo angleške detektivke, ki jo avtorica odlično lokalizira s številnimi slovenskimi specifikami: partizani in domobranci, blaženim Slomškom in pogostimi referencami na domačo literarno zgodovino.

Še bolje se žanrska zavest pravzaprav kaže v liku osrednjega junaka, ki bi moral biti pronicljiv in rahlo ekscentričen detektiv, a od tega ostane samo malo slednjega: inšpektor Bojan Kos je slep in gluh, ko je treba povezati indice in sumljive podrobnosti, ni pa niti malo nem, ko je treba kričati na osumljence in obtoževati zločina vsakega drugega mimoidočega. Resnična detektiva sta tako pravzaprav policist Simon Kovačič in policijski psiholog Edi Čeh, ki bi po logiki žanra, pa tudi Umora v njegovem začetku, pravzaprav morala imeti funkcijo njegovih pomočnikov.

Kriminalka torej deloma parodira svoje žanrske okvire in v relativno predvidljivost sheme vnaša elemente presenečenja, z bralcem pa se poigrava tudi ironično zafrkljiv vsevedni pripovedovalec. Vsekakor je tudi v njenem humorju marsikaj angleškega; karikatura, duhoviti komentarji, neresnost in igrivost, ki sežeta tudi do roba metafikcije, in nazadnje že čisti absurd. Če je tovrstnemu slovenskemu pisanju marsikdaj očitati, da se jemlje preresno, je Umor v Šmihelski vasi pravzaprav že skoraj komični roman. Tako zelo, da ga na nekaterih mestih nevarno zanese, na primer v otročjo komiko, ko se policisti obnašajo kakor razposajeni najstniki, ali v pretiravanje s karikiranjem in absurdom, ki začne rušiti neki nujen »stvarni pol« detektivke, ki mora ustvarjati dovolj napetosti, da bralec čuti, kakor da sodeluje pri lovu na morilca. Kako naj namreč ve, kaj je v svetu romana možno in res, ko se v njem pojavijo mutirane limone in ko nadškofa obiskuje duh Antona Martina Slomška?

Tudi razplet je morda manjše razočaranje, saj se zdi celotna zgodba z lovom na legendarno relikvijo na koncu nekoliko prezapletena in privlečena za lase. Vseeno pa gre za enega najboljših in najbolj kratkočasnih slovenskih žanrskih del zadnjih let, ki bralca izpusti iz rok z upanjem, da bo lahko kmalu bral o naslednjem primeru, ki bo morda vključeval »samokres, slona in tri člane slovenske državne reprezentance v smučarskih skokih«.

Kdo je z vrtalnim strojem umoril župnika Lampiča?

Katja Nared: www.siol.net/kultura, 18.11.2014

Umor v Šmihelski vasi je duhovito spisan kriminalni roman, ki z bizarnimi podrobnostmi o smrti mladega župnika (s tremi audiji v garaži in solarijem v spalnici) bega tako bralca kot inšpektorja Kosa.

Truga za sončenje je oddajala modro svetlobo in rahlo je brnela. S tresočimi se nogami je Mica naredila nekaj korakov proti njej. Videla je, da pokrov ene stranice skoraj ne zakriva. Ko se je sklonila, jo je usekalo v križu, a za to se je komajda zmenila, tako ji je srce razbijalo in toliko adrenalina ji je plalo po žilah. In tedaj je v solariju zagledala hrustljavo rjav župnikov obraz, na katerem so se usta, tako se ji je zdelo, otrpnila v obupnem, vnaprej na propad obsojenem poskusu, da bi spregovoril.

Mica se je brez zavesti zgrudila na bleščeči se parket.

Truplo je bilo z veliko strjene krvi prilepljeno na ležišče solarija. Bilo je srednje do dobro zapečeno.

Tako se konča prvo poglavje knjige, ki preseneti tako z zgodbo, književnim časom in krajem kot s pripovednim slogom. Za krvavo zagonetko, ki predrami prebivalce (izmišljene) Šmihelske vasi, stoji Meta Osredkar (1981), prevajalka, ki si je za svoj prvenec izbrala žanr, ki ga v slovenskem literarnem prostoru močno pogrešamo.

Klasika na policijski postaji: inšpektor sredi krize srednjih let, mišičasti mlajši kolegi in čedna patologinja

Z Umorom v Šmihelski vasi nam postreže z vsem, kar pričakujemo od kriminalke. Tu so zagoneten umor, obvezni lik policijskega inšpektorja v krizi srednjih let, ki ga obkrožajo mlajši, naprednejši kolegi, čedna mrliška oglednico, cela četa zanimivih vaščanov, ki jih je treba zaslišati. Ne manjka niti krčma sredi trga, še manj pa teorije in govorice o tem, kdo bi lahko na tako inovativen, no, grozljiv način končal življenje njihovega ekscentričnega župnika.

Postavni župnik s solarijem, razkošnimi talarji in tremi sfriziranimi audiji

Ta je sploh razred zase. Kajetan Lampič. Mlad, postaven, aktiven športnik in ljubitelj dragih avtomobilov, ki si jih je bržkone privoščil kar s pomočjo prostovoljnih prispevkov svojih župljanov (seveda so ti svoje evre darovali za kaj drugega, na primer za nakup novih orgel, ki pa jih nato niso dočakali). Solarij v njegovi spalnici je še najmanjše razkošje, gospod župnik so si privoščili tudi razkošne talarje, ki so jih naročili iz Vatikana, medtem ko so svoje avtomobile preuredili v lokalni avtoličarski delavnici (A, Kajetan. Ja, poznam. Zelo fejst stranka.).

V vaških čenčah se skrivajo namigi, ki vodijo do morilca

Fantje in dekleta s policijske postaje se med preiskavo srečujejo z bolj ali manj verjetnimi liki, čudnimi dogodki (menda so na noč župnikove smrti v cerkvi srhljivo melodijo igrale orgle) in govoricami, ki jih pač morajo preveriti, čeprav gre v večini primerov za vaške čenče in intrige. A prav v teh se skriva pot do resnice in morilca.

Kriminalka, ki nasmeji

Umor v Šmihelski vasi je nenavadna, na trenutke neverjetno bizarna kriminalka, ki jo lahko bralec prebere na mah in se ob tem še dodobra nasmeji. Šmihelska vas pa je, čeprav je menda izmišljena, s svojimi značilnostmi in uvrščena med kraje, ki so nam še kako poznani (med Ig in Ljubljano), kar dogajanju kljub čudnim skrivnostim daje občutek pristnosti. Saj veste, lahko bi se zgodilo čisto blizu vas.