Kebarie


NAROČILO
POŠTNINA BREZPLAČNA

Cena:
21,95 EUR (Trda vezava)
   
Ilustrator: Damijan Stepančič
Zbirka: Prva zorenja
Kategorije: Drugo triletje
Obseg: 149 strani
Dimenzije: 130 mm x 190 mm x 12 mm
Datum izdaje: november 2010
Poreklo: Slovenija
Vezava: trda

  • Desetnica 2013
  • Nominacija za večernico 2010

Kebarie je dinamična in napeta zgodba, polna drobnih, a zato nič manj dramatičnih pripetljajev in utripa življenja iz šolskih klopi in romskega naselja, zastavlja pa si tudi kompleksnejša družbena in osebna vprašanja. Čeprav se knjiga lahko bere na lahkoten, površinski način, bodo prišli na svoj račun tudi nekoliko zahtevnejši bralci, predvsem pa se učiteljem in staršem ponujajo številne iztočnice za pogovore o aktualnih in univerzalnih temah. Janja Vidmar je jezik, ki ga začini tudi z romskim besediščem, in slog zgodbe tokrat dosledno prilagodila mlajšim bralcem in ustvarila zračno zgodbo, polno iskrivih dialogov, v kateri ne manjka posrečenih, duhovitih domislic. Za vinjetne ilustracije ob vsakem poglavju je poskrbel Damijan Stepančič. 

Deklica Kebarie, za prijatelje Kedi, živi v romskem naselju in je izjemno navezana na svojega očeta, ki jo spodbuja k branju in ji pripoveduje imenitne pravljice. Nekega dne se Kedijin očka znajde v zaporu, sama pa skuje načrt, kako ga bo rešila. To seveda ni preprosto, poleg tega so tu še zoprni sošolci, zahtevna učiteljica Erika, prepiri z mamo in večno vprašanje, kdo Kedi sploh je – Slovenka, Romka, oboje, ali kaj čisto drugega?

Knjiga je prejela znak za kakovost otroških in mladinskih knjig ZLATA HRUŠKA.


 

Pravice prodane:
Hrvaška, Albanija

Janja Vidmar: KEBARIE

Že dolgo ni presenečenje, da lahko izjavo, kot je "Cigani kradejo!", slišimo tako iz ust triletne deklice kot državnega poslanca, in prav iz te vseprisotne "nenaklonjenosti" se napaja tudi otroški roman Kebarie Janje Vidmar  . Vemo, kakšne so nevarnosti didaktičnih besedil - in pisateljica ne skriva namere, da bi stereotipe obsodila, pojasnila in premaknila -, a kljub temu delo ohranja mehkobo in prožnost, ki jo začini še dobra merica humornih prigod in izbranega romskega besedišča.

Zgodbo o mali Romkinji Kebarie bi lahko opredelili tudi kot literarni prevod fenomenov stigmatizacije in avtostereotipizacije. Drugače rečeno: tistega, kar se godi, ko se romske deklice namažejo z zemljo in igrajo "umazane ciganke", Kebarie pa naivno izjavi, da so v zaporu samo "lopovi, pijanci in cigani", in to kljub temu, da je tam nedolžen končal tudi njen ljubi dada. Kebarie seveda ne bi bil dober roman, če bi temeljil na spreobrnjenem stereotipu o "zlobnih Slovencih" in eksotičnem ljudstvu ceste. Kebarie zato živi "neolepšano", tu so goli otroci v blatu in mame, ki jim za šolo ni mar, pa vse tisto, kar iztrgano iz svojega okolja povzroča zgražanje, a je z umestitvijo v širši kontekst videti drugače celo povsem "logično" in "normalno". Toda, brez skrbi, Romi in Slovenci so si vendarle v nečem zelo podobni: v vonju pražene čebule in kave ter enaki samozaverovanosti in popolni ignoranci, ko gre za razumevanje drug drugega. Zato nad odraslo zakrknjenostjo toliko bolj izstopa otroška svobodomiselnost in neodvisnost male Kebarie, ki v iskanju lastne identitete pride predvsem do enega zaključka: ne želi biti ne Romkinja ne Slovenka! Priporočljivo za otroke nad devetimi leti, še bolj pa za njihove starše. 

Dnevnik, 4.2.2011, Iva Kosmos